Prijatelj ali tolažilna nagrada?
Kako močno je prijateljstvo?
Veliko ljudi, s katerimi se pogovarjam, se zanje čase precej pritožujejo nad svojimi prijatelji. Zdi se, da nihče več nima časa za nikogar. Navadili smo se, da se držimo bolj zase, družimo pa se preko socialnih omrežij, po možnosti se še kdaj slišimo po telefonu. Stiki v živo pa so redki in plitki.
Dobro prijateljstvo temelji na nenapisanem dogovoru, da si stojimo ob strani, ko potrebujemo pomoč ali oporo. Ena vrsta opore je seveda tudi ta, da prijatelja (isto velja za ženske, tako da se celoten zapis nanaša na ženske in moške) ne pustiš samega v kino, na večerjo, na rekreacijo in vsekakor ne na žur. 🙂
Prijatelja spoznaš v nesreči
Sreča v nesreči je, da je največja nesreča, ki združi dva prijatelja (ali prijateljici) odpoved koncerta ali zabave. Zdaj še toliko bolj potrebujeta drug drugega in morata nekako brez zunanjega vira zabave poskrbeti, da bo obema lepo.
V idealnem scenariju bo takšno prijateljstvo trdno do konca živih dni.
Večino prijateljev spoznamo “spotoma”, prijateljstva niso vnaprej načrtovana, ampak se pač zgodijo. Zdi se, da so trdnejša prijateljstva, ki vključujejo vsaj en neljub dogodek, v katerem je eden nekaj utrpel, drugi pa mu je pri tem pomagal. So tudi taki, ki se dejansko spoznajo v nesreči, v kateri utrpita psihične ali fizične bolečine oba.
Po mojih izkušnjah znajo ljudje, ki so bili deležni hujših življenjsih preizkušenj, bolj uživati ali (če hočete) izkoristiti življenje. Težke izkušnje običajno bolj okrepijo prijateljstvo kot prijetne.
Prijateji in znanci
In potem je tu tista čarobna ločnica med prijatelji in znanci, ki jo malokdo zares zna potegniti. Srečneži imajo prijatelje, ki jih lahko pokličejo ob treh zjutraj, ker ne morejo spati, pa niso deležni pošiljanja v neželene kraje … Vsekakor jih ni veliko. So ljudje, ki nimajo niti enega prijatelja. Običajno se tolažijo: moj mož je moj najboljši prijatelj. Ali pa: Jaz se zanašam samo nase.
Vsi, tudi če trdijo drugače, pa hrepenijo po prijateljskih razmerjih in druženju.
Nekateri ljudje imajo ogromno prijateljev, ki pa jim ob treh zjutraj ne bi dvignili slušalke … Lahko rečemo, da so to znanci. Da naredimo eno približno smiselno ločnico med prijatelji in znanci.
Znanci so ljudje, ki se imajo radi, se razumejo, so na isti frekvenci, se morda celo ukvarjajo z istimi izzivi, se občasno družijo, so na nek način na zvezi, ampak si ne zaupajo podrobnosti iz svojih življenj. Na nek način sodelujejo, ampak bolj v neobremenjujočih situacijah, saj jih v kompleksnejše, recimo težavne čase, raje ne zanese. Čim začnejo eden drugega poslušati in si pomagati, pogosto postanejo prijatelji.
Se prijateljstvo meri v času?
Zelo mogoče.
Manca in Eva se spet srečata po dolgem času. Sta prijateljici še iz otroštva, v srednji šoli sta se malce oddaljili, potem pa, ko sta se obe poročili in dobili otroke (začuda se jima je vse to dogajalo istočasno), sta se spet zbližali. Najprej primerjava planiranja poroke. Potem izmenjava nasvetov med nosečnostjo, pa bodrenje v zadnjih dneh in potem vozičkanje in podpora pri dojenju.
Otroka sta odraščala, moža sta se med sabo sprla, ko sta primerjala športne sposobnosti obeh triletnih sinov, in dekleti se nenadoma “nista smeli” družiti. Delno sta podpirali mnenje vsaka svojega moža. Na nek način se nista želeli družiti s “toksično” drugo družino, saj če nekdo obstoja njenega otroka, potem zagotovo tudi nje ne mara …
Še sta se srečali na otroškem igrišču in se skupaj smejali in izmenjavali izkušnje. In vsakokrat sta se zmenili: Daj res se morava spet dobit en večer sami, da se naklepetava.
Ampak se nista.
Eden predlaga, drugi pogojno sprejme
Manca je običajno predlagala druženje ob kavi (brez otrok), Eva je njen predlog pogojno sprejela. Vedela je namreč, da bo VEDNO lahko našla izgovor.
Kako je to slišati?
Manca: Daj, se dobiva en dan sami, da se naklepetava.
Eva: Ja, seveda, dajva.
Manca: Greva v soboto?
Eva: Eh ne vem, se bova zmenili.
Manca je slišala: Nimam časa (zate).
Tolažilna nagrada
V soboto se Eva preklada po hiši in se trudi pospravljati, da bi upravičila svoj čas. Razmišlja o Manci in jo mika, da bi se dobila z njo, da se izogne pospravljanju.
In se dobita.
Vse je možno, tudi to, da se prijateljstvo obnovi.
Strogo gledano pa je njuno srečanje za Manco samo tolažilna nagrada …
