Skoči na vsebino
metaverz logotip

Metaverzi

Na zunaj se ni spremenilo nič. Ta sprememba je bila predana duhu časa. Opazovanju in sodbam morda…
Na zunaj je ostalo zadaj.
Znotraj pa, ojoj, saj to je nov svet!
Stabilen korak je zamenjal hitenje.
Čista vizija zamegljen pogled.
Odprto srce zrenje v tla.
Sveža misel izrabljene vzorce.
Zavedanje lepote strah pred neznanim.
Jaz vse, kar mi ne služi več.
Znotraj je šlo vse naprej.
29.7.2022

Obožujem, ko jim gledam v oči.

Tem mojim ljudem.
Ko se svetijo in izžarevajo sliko, ki še ni vidna vsem.
Z žarom spregovorijo o njej in mahajo z rokami kot vznemirjeni otroci, ki vedo, kaj se skriva v paketku, čeprav je ta še zaprt.
Ne znajo povedat’. Rečejo: vse to je že. Krasno je. Tukaj je. In spustijo pogled. Ker … Vsak mora ugledati sam.
Oni vidijo, česar mi še ne.
Vidijo novo, ki je zamenjalo staro.
Vidijo čisto, kar je prej bilo zapacano.
Vidijo in se veselijo tudi za tiste, ki še ne vidimo, še ne verjamemo, še ne mahamo z rokami. Ampak vemo, da mora v paketu biti naša skrita želja. Ker je vedno bila. Samo nočemo upati in videti in povedati preveč prehitro… Samo odpremo še, srce.

17.7.2022
umetnost je ubrati pravo hitrost
Foto Marko Štirn
zakaj je treba odpuščati
dobra duša
tezko je iti na drugo stran
metuljcek angel varuh
demokracija vladanje ljudstvu
Na-Rodna Eno(tno)st
pure light is cold
dualen problem
Svobodna volja je aktivna sila, ki nas sili v delovanje tudi, ko imamo občutek, da ne delujemo.
Svobodno se lahko odločimo, da ne storimo nič. Ampak že samo odločanje je delovanje, tako da ima vedno tudi naš domevni nič svoj učinek. Včasih še večji, kot bi ga imela delotvorna akcija. Ja, tudi nič storiti je včasih dobro, saj ne ustvarjamo samo v fizičnem in predvsem nikoli ne ustvarjamo sami.
Včasih se svobodno odločamo, da bomo delovali v korist sebe, drugih in okolja.
Drugič se svobodno odločamo, da bomo škodovali okolju, drugim in sebi.
Nalašč pišem v obrnjenem redu, ker pri škodovanju redko pomislimo, da s tem škodujemo sebi. In hkrati pogosto pozabimo, da ko delujemo v dobro drugih, je to tudi v naše dobro.
Nalašč pišem v nedovršniku, ker je čas iluzija in je v njej vse prepleteno.
Nalašč pišem v množini, v katero vključujem sebe, ker smo vsi ena zavest, ki se v svetu dualnosti manifestira ločeno v obliki veliko jaz-ov.
Če je vse povezano in smo vsi eno … Zakaj pravimo, da oni nam nekaj delajo, mi pa tega nočemo? Kdo so oni? Kdo smo mi?!
Če imamo vsi svobodno voljo … Zakaj mislimo, da si bo zaradi našega nerganja nekdo, ki se je odločil drugače, kot bi nam bilo všečno, premislil in začel delovati drugače?
Če imamo svobodno voljo — zakaj pustimo, da se drugi odločajo namesto nas?
Če ne uporabljaš svoje svobodne volje, potem je nimaš.
Svobodna volja je možnost izbire, ali greš levo ali desno, hitro ali počasi, gor ali dol … Možnosti ne-odločitve ni. Je samo odločitev. Vsak trenutek, v vsaki situaciji se vedno odločamo. Svobodno se lahko odločimo za nekaj novega – ali pa za nekaj istega.
Vlak pelje samo naprej, preprek ne zaznava in smer spremeni samo ko iztiri ali lokomotivo prestavi na drug konec.

… verjetno smo na neke vrste gugalnici … Vsak se sam odloči, na katero stran bo sedel in kdaj si bo premislil in šel na drugo … Marsikaj vpliva na odločitve ljudi. Velik del pri tem imajo informacije od zunaj (ki jih primerjamo s tem, kar nosimo v sebi in nas v najboljšem možnem vodijo do odločitve). Ampak tisti del, zaradi katerega imamo res največ težav, ampak brez nje pa ne bi bilo možno ustvarjati, je pa svobodna volja. Če dobro pogledaš, je to še edino, kar je ostalo – nekako “jim” ne uspe, da bi nam to vzeli. Nahaja se pa točno na sredini gugalnice. Če bi jo “vzeli”, bi se svet, kot da “oni” poznajo in želijo, sesul na prafaktorje. In hkrati, če nam jo “pustijo” — se jim bo tudi 🙂

Kdo te lahko nauči biti srečen?

 
Učenec: Me boš naučil, kako biti srečen?
Učitelj: Naučil te bom opaziti, da si srečen. Sreča je kot brv. Na eni strani je popolna sreča, na drugi strani popolni manjko sreče. Človek se nenehno sprehaja sem in tja po tej brvi, a če ga je strah prepada pod brvjo, brvi ne zaupa in je včasih sploh ne opazi.
 
nic ne preglasi notranje uglasenosti

Metulj je preobrazba.

Pred leti sem sama tavala po neznanem gozdu. Odšla sem v jezi in mi je bilo vseeno, če se izgubim, če srečam kače, če kam padem … Drevesa so me hitro umirila, tako da sem stopala počasi in skoraj brez misli … in ko sem spet zagledala prve jase, sem zašla v ozko pot, skoraj v drevored, ki je bila težko prehodna, polna nizkega grmovja. Okoli pa skale … In stopim med grmovje in “zbudim” na stotine metuljčkov. Neverjetna izkušnja – kot da so me ponesli iz gozda direkt v center znane vasi. Metulj, simbol preobrazbe in novih začetkov … Včasih ti mora na stotine pisanih metuljev tiho zakričat na uho – daj že mir, kaj paničariš. Sprosti se in raziskuj, vse je možno.

dokler v drugih opazim problem je problem v meni

Dualnost, a ne? 🙂 Po eni strani protesti res nič ne spremenijo, ker so v ozadju agende in energije, ki silijo v isto smer, ampak po drugi strani pa prebujajo ljudi, nam dajo malo mislit – spodbudijo celice v možganih, ki nas silijo v odločanje … Da oživimo 😉 Pa niti ni važno, kako se potem vsak zase odloči … da so mu prostesti kul, da sodeluje, ali pa da jih ne podpira – ali še karkoli vmes. Na nek način protesti spodbujajo tudi ta del našega razmišljanja – da je v redu, če pridemo do hrane na bolj naraven način – čim bolj direktno iz zemlje. En-dar počasi zamenjuje den-ar?

— moj komentar na Fb post o smiselnosti kmečkih uporov julija 2022 (NZ).

Narobe si me razumel/a.

 
“Razumeti narobe” pomeni ustvariti svoje mnenje/prepričanje o nečem, ki se razlikuje od mnenja tistega, ki nas skuša prepričati v razumevanje nečesa. Tukaj se poti razhajajo.
“Ne razumeti” dopušča strinjanje ali nestrinjanje oziroma pušča prostor za oblikovanje svojega mnenja, ko zbereš dovolj informacij (in poguma) za razumevanje ali nerazumevanje. V vsakem primeru gremo lahko skupaj naprej. Če seveda predlagatelj vsebine, dane v “razumevanje” zna sprejeti eno in drugo možnost.

Prispodobe iz srčne čakre

 
Prispodoba kaže na domišljijo, kreativnost in srčnost pripovedovalca. Bolj ko smo povezani s sabo, bolj bo naša domišljija ponujala prispodobe, ki bodo hkrati razkrile dejansko zgodbo ali sporočilo tistim, ki jim je to namenjeno, in jo skrile tistim, ki jim ni.
Bolj ko vadimo svojo ustvarjalnost, bolj bo prispodoba tekoča, jasna in prijetna za sprejemanje.
Bolj ko smo srčni, več bo prispodoba dala poslušalcem in bolj bo čutiti v njej soustvarjanje in ljubezen (in manj po(d)učevanje.
ko je kdo zloben do mene pomislim kako grdo sem delala s sabo

Človek med sužnji ne more biti svoboden

 
Človek v družbi samih sužnjev ne more biti res svoboden. Ko sta svobodna dva … sta že res svobodna? Sta svobodna družba eden drugemu? Ali je kritična masa večja?
ko naredis nekaj dobrega samo zato ker lahko
potegni sebe iz 3d sranja
rekli so da je svet poln zlobnih ljudi

Dvojnost osmega marca

En dan v letu, ko naj bi se vse vrtelo okoli Ženske, so nekatere res praznovale same ali s prijateljicami. Nekatere so prazničnost ignorirale. In tretje smo ga praznovale skupaj s svojimi Moškimi. Vse je prav. Po mojem se Moški ne huduje nad “ženskim” praznikom, ampak ga praznuje skupaj z njo in izkoristi tak dan kot še en dan, ko lahko praznujeta Sebe, Ženskost in Dvojnost.

In-Formacija za Ženske

 
Naša telesa so v redu. Telo si bo vedno opomoglo, če ga pustimo pri miru in ne tlačimo vanj stvari, ki v njem nimajo kaj početi. Telo je močno.
Zemlja je v redu, sama bo regenerirala vse, kar mi tlačimo vanjo in nanjo, pa ji ne ustreza. Zemlja je močna. In ima nas rada in nihče od nas ji ni odveč. Je potrpežljiva. Je kot mama, ki doji. Včasih boli, ampak ve, da bo bolečina minila in ni jezna niti nase niti na otroka.
Mi smo v redu.
Vse je v redu.
To je danes ženska In-Formacija.
Lepo praznujte, moje boginje.
information
Informacije, ki prihajajo “od zunaj”, nas formirajo, oblikujejo v podobnost (razmišljanja in ravnanja).
Zato je informacije, ki prihajajo iz naše okolice, dobro zliti in ožlahtniti z notranjim vedenjem. Včasih pa jih tudi spustiti, ker ni vse naše, ni vse res v danem trenuku in ni vse vredno našega truda.

22022022

Odkar sem pred leti dobila idejo o (samo)manifestaciji, spremljam URO – kadarkoli pogledam, je na njej neka lepa številka. Včasih pogledam samo zato, da mi številke na uri s svojo uigranostjo in simetrijo povedo: vse bo še dobro.
Danes pa je po datumu zrcalno simetrični dan. 22022022. A ni to lepo, no? Vse se je danes prezrcalilo – vzrok in posledica sta se zasukala in zdaj v krogu rišeta zlitost v eno samo veliko piko, krožnico, portal … Želja je hvaležnost, upanje je radost, utrujenost je nujnost biti zdaj.
zivljenje postane bolj zanimivo

Prevod iz virtualnega v fizično

Izgovorjene besede so prevod iz virtualne (misli) v fizično resničnost. Prevod lahko marsikaj pokvari ali popravi. Lahko bi rekla, da gre za priredbo, pri kateri imamo veliko umetniško svobodo in hkrati ogromno odgovornost.

brez delitve ni mnozitve

Iz razuma, v katerega so nas lovili vse življenje, gremo nazaj v srce, v naravno stanje, ki mu nič ne morejo (tisti, ki srca nimajo).

povem vse a recem nic

Osebna svoboda

 
Osebna svoboda je tako velika, da bi se ji svoboden človek lahko odrekel po načelu kar je moje, lahko podarim. A moja svoboda je samo moja samo dokler sem sama.
Kolektivna svoboda pa ni moja, da bi jo lahko podarila. Zato jo moram dopuščati vsem. Tudi sebi.
Svoboda je samo ena in ni razdeljena na člene. Zato se ji noben člen človeške družbe ne more odreči. S tem, ko bi se odrekel svobodi, bi namreč odvzel svobodo vsem.
redki posameznik je blazen

Ta trenutek je edini in edini pravi.

Nič ne obstaja, kar ni v tem trenutku.
Niti upanje.
Upanje namreč opisuje ta trenutek kot ne-pravi in ne-edini (namiguje na možnost boljšega, torej drugega trenutka).
Ta trenutek je zato neopisljiv, neujemljiv in nedojemljiv. Samo je. Nesmiselno ga je analizirati. Ga je pa možno občutiti.
vsaka igra se enkrat konca

Včasih se pogledam v ogledalo

in ne umaknem oči.
Zrem vanje, kot bi jih prebadala.
Gledam se iz oči v oči in niti ne trenem.
Gledam naravnost vase in rečem: ne zaupam ti več.
Ne zaupam ti več, da ne boš danes popizdila in vsem povedala, kje jim je mesto.
Moram te imeti na očeh.
v mislih gradim jutrisnji dan

Če se počutiš kot svetloba,

ljubezen, mir, potem ne moreš premagati teme, zla, vojne … Niti nimaš potrebe ali želje po tem.
Svetloba se ne bori, ampak dopušča vse – tudi temo.
Ljubezen ne opazi zla, ampak ga sprejema kot svojo senco v tridimenzionalnem svetu.
In vojna je samo drugo ime za spremembo.
bog se v zemeljski dualnosti udejanja

Ko sam sebe opazuješ in vidiš, da si zunaj cone udobja, si dejansko še v njej.

Ko čutiš, da si v coni udobja, si na pol poti iz nje. Ko ti je vseeno, ali je to tvoja cona udobja ali ne, ti je pa itak vseeno, ali si v njej ali zunaj nje

iskrena hvala

Bolečina je kot pesek

Naše bolečine, tegobe in problemi so kot pesek, kamenčki in skale, ki tvorijo naše poti. Če te podlage ne bi bilo, bi “padli dol”, ne bi imeli po čem stopati naprej …

zalost
razmisljam o najstniku
tistemu ki ne pozna zgodovine
bozji jezik je tisina
karkoli vam recem
pravica svobodnega govora
zivljenje postane bolj zanimivo
kontekst je pomemben
zivljenja na das tako
ugrabil me je premik
11:11 je tista številka, ki sem jo določila za znak, da je vse dobro … In se mi zadnje čase pokaže malodane vsak dan. Saj veste, da znamenja/znake/odgovore vesolja “naštelamo” sami, a ne? Sami sebi z njihovo pomočjo “objektivno” sporočamo, kar hočemo slišati. In ko smo sami v sebi bolj tiho, slišimo tisto, kar je prav da slišimo …
Jaz imam prazno glavo že nekaj časa.
Enostavno vse mozganje nima več smisla, ker me logika izda praktično vsako sekundo.
Čim se prepustim logičnemu umovanju, postanem noro žalostna, obupana, brezvoljna – in prva stvar, ki izgine iz mojega življenja v takem stanju, je Ustvarjanje. Tega pa, prisežem, ne dam! Od sinoči se mi po glavi plete tale stvaritev, pa ker je bila pravkar 1111, je to po mojem dober znak, da jo zapišem in potem pozabim in dam prostor nazaj praznini …
Večer je padel nad gozd.
In misel je bila prazna.
Polna sama sebe, pravi ona 🙂
Izdih. Veliko daljši kot ponavadi. Skoraj da je zabolel.
Včasih se mi to zgodi, kot da se je podrl kupček zraka, ki sem ga trudoma gradila več dni in se zraven seveda bala zadihat.
Vendar tega misel ne zaznava.
Hej, misel, a si sploh z mano! A me vidiš! A me sploh misliš?
Na smeh ji gre, ko jo tako opazujem.
Reče: ti kar glej.
In potem: ti kar dihaj.
In se zasmeji: saj je kul, če ti je zabavno, to je dobro zate.
Naslonim se na okensko polico, ker je telo pretežko, da bi ga držale samo noge. Prav lepo okensko polico imam …
Kot da je misel potisnila telo navzdol.
Saj ne bi padla ven, če bi me odneslo gor, okno je zaprto!
Ej, roka me več ne boli.
In spet je ni, misli, samo smeji se mi in pusti, da jo gledam…
ko ne ves ali bi se smejal

Ustvarjanje. Najbolj zaboli, ko človeku rečeš, da ne sme ustvarjati. To je ostra bolečina, ki pa ustvarjanja ne ustavi. Lahko ga za hip prekine, da ustvarjalec lahko občuti bolečino ločenosti, ampak ustvarjanje se nadaljuje … Krepi se … Živi dalje … Ustvarjanje je življenje. Ustvarjanje je bistvo Človeka. Edina vrednota, ki je še višja od ustvarjanja, je SOustvarjanje. In to imamo mi, sLOVEnija! Mi smo ustvarjalci.

bozje v sebi lahko zanikas
novoletna cestitka darja kaltnekar 2022
Imam eno svetlobo in veliko senc.
Bolj ko sije svetloba, večje so sence in več jih je.
… Je tudi za tabo ena taka glupa nedelja? Ko se trudiš iti v naravo, pa ti drevesa ne znajo (nočejo?!) pomagat? Ko zaspiš popoldne in se zbudiš kot prerojen/a, in zelo na hitro narediš nekaj stvari, ki se ti motajo po glavi, ker pač takoj začutiš, da te bo v kratkem volja minila?
Jaz komaj čakam, da grem spat … In v sebi verjamem, da bo ponedeljek čudovit! Vsaj do sedmih zjutraj sem prepričana o tem, potem pa če ne bo preveč čudnih novic, bo morda še malo trajalo 🙂
Sence torej …
Del mene so, ne bi jih bilo, če ne bi bilo moje svetlobe. So hkrati vzrok in posledica moje svetlobe.
Vsaka senca zase je en del mene, ki ga skrivam pred svetlobo. Nočem opaziti svojih senc in še manj pokazati jih drugim. Dolgo sem se prepričevala, da moram svoje sence ozdraviti, predelati, “osvetliti”, da se bodo razblinile ali vsaj zmanjšale in postale neopazne, nemoteče. Edino logično se mi je zdelo, da v meni senc ne sme biti, da bo svetloba prišla do izraza. Oslarija!
Vsaka senca, ki se “prilepi” nate, je del tebe, ki ti “nagaja”. Nekako tako kot fantek nagaja pegasti punčki, ker ne zna samo povedat, da mu je všeč.
Ne maraš sence, ker ti žre živce, ti jemlje samozavest, ti vliva občutek krivde, enostavno NOČEŠ, da si ta senca, da si te sence, tudi ti. Potem dojameš, da SO DEL TEBE, a jih skušaš z vsemi močmi prikriti – pred drugimi in TUDI pred sabo.
V resnici pa so vse te sence vidiki tebe, zaradi katerih ima tvoje življenje smisel. Tvoje telo, čuti, misli, celo SRCE – te sence potrebujejo. Sence so izzivi, ki peljejo do novih rešitev. Večje ko so sence, večja je svetloba. Bolj ko si dovoliš svoje sence, bolj lahko siješ.
Včeraj in danes sem precej gledala FB. In pri res ogromno vaših sporočilih sem začutila tako res v dnu srca, da bi skočila in zavpila: Pa carica, rada te imam! Pa to je noro, kakšen krasen človek si ti! Vsi ste hkrati moje sence in moja svetloba. Vsi se prepletamo med sabo. Včasih se prepletajo naše sence, drugič svetloba. Ni narobe, če samo sijemo. In ni narobe, če smo samo senca. Če je oboje povezano in na tem božjem svetu drugače kot v paru ne gre, potem se moramo veseliti vsake sence, ker ob njej nujno čutimo svetlobo.
Objemam svoje sence, kot jih objema svetloba.
Rada vas imam. Tokrat se zdi, da se borimo vsak zase in vsak na svoji fronti. Prej ali slej bomo dojeli, kako velika in močna vojska smo.
v svetu dvojnosti
Še malo jeze prilij. In potem na dušek izpij.
Obriši si usta z roko,
odloži kupico, s treskom, zdržala bo!
Naloži si ta zalogaj. In potem odvezo si daj.
Zamahni v slovo z roko,
vse kar si pogoltnil, prebavljeno bo!
Nazaj še enkrat poglej. In potem pojdi naprej.
Korakaj in mahaj z roko,
odloži gnev in skrbi, pozabljeno bo!
nobena skrivnost se ne razkrije
Ko moramo izbrati eno od dveh resnic, izberemo tisto, ki prihaja iz več zunanje moči – izberemo tisto stran, ki nas bolj prepriča, da bo za nas slabo, če izberemo drugo stran.
Samo če izhajamo iz svoje notranje moči, resnica ni izbira, ampak samo je.
enkrat se konca hlastanje
Prišli smo v fazo, ko ne moremo več zatirati svojih čustev. Jeza, jok, veselje, vse, kar si, pride na dan in tega ne moreš več zatreti, skriti, zanikati. Enostavno ne moremo več lagati. Laži so postale prosojne.
Smo, kar smo vedno bili. Smo vsa svoja Karma/Krama v vsakem svojem trenutku. Vsa življenja naše duše se izražajo skozi vsak naš trenutek.
Telo se upira in se dela, da je utrujeno. Hoče še malo skriti sebe pred sabo in pred svetom.
Jezik ne sodeluje več. Včasih mu res pomaga sredinec 😉, glava pa na trenutke začudeno iz daljave spremlja, kaj se dogaja … Ampak večinoma ni tako …
K sreči je za mano en tak izjemno odkrit teden, v katerem sem spoznala delčke sebe, za katere sem mislila, da so moje sence, pa so dejansko bili polni ljubezni, občudovanja in veselja. Dobro, da sedim, sicer bi se zagotovo sesedla od občutka neskončne hvaležnosti za vse ljudi, katerih energije krožijo okoli mene, okoli nas, skupaj z mojo. Vse se prepleta in staplja. Vse je povezano in na ogled vsem, tudi vsem delom Sebe.
V iskanju Resnice vabimo sence, da jo še bolj skrivajo.
Lučka vedno brli, in ves čas išče špranje v sencah, da skoznje v snopih objame Vse – kot žaromet prisili sence, da se skrivajo same pred sabo.
Dokler mi bije srce, je moja lučka neumorna brlivka s potencialom sonca.
ne borba dopuscanje
Mmmm, ko si …
Tako globoko v sebi, da občutiš stopanje po nežni travi in ti rosa spolzi po stopalih.
Tako popolnoma pri sebi, da razumeš razliko med čudenjem in začudenjem, in ti to ni prav nič čudno.
Tako brezmejno zlit s sabo, da je dih beseda in beseda utrip srca. In oboje umerjeno in umirjeno in čisto tvoje …
… mmmm, takrat si.
svetloba nikoli ne prekucne tistega ki dela senco
❤Pa res veš, da bo vse dobro? Praviš že tako. In hkrati dodaš svoj Ampak …
Res živiš sebe? Praviš že tako. In potem prodaš svoj čas zgolj za denar …
Res razmišljaš svetlo? Praviš že tako. Ampak te vidim, ko jezno in mrko pogledaš …
Pa res veš, da je življenje večno? Praviš že tako. In se naslednji hip ustrašiš – kaj vse se ti lahko zgodi …
Nismo krhki v svojih sanjah. Hrhke so naše more.
Nismo krhki.
Ko sanjamo.
Krhke so.
More.
Zdaj veš, da zmoreš. Povej to na glas. Da slišiš svoj glas.
Zdaj veš, da živiš. Ko si sam sebe poln. In ti je to dovolj.
Zdaj veš, da si svetloba. Sij na vso moč. Da se presvetliš.
Zdaj veš, da vse neželeno mine. Samo zato, ker je večno. Vse prijetno je brezčasno.
Gremo naprej, Ljudje.❤
❤❤❤Ne Glej Nazaj!❤❤❤
bolj ko natenes elastiko

Največji luksus je razmišljanje.

kaj ti bodo napete hlače

En krog v zabaviščnem parku.

Vstopnico dobim v zameno za izraženo željo, da bi rada šla. Je ene take sorte, da lahko prespim in grem še enkrat, in potem še enkrat in še enkrat in znova in znova tako, pač dokler bi rada šla, samo enkrat pa zjutraj vstopnica ne bo več veljavna in jaz ne vem točno, kdaj se bo to zgodilo. Vem, da se bo, ampak se vsak dan sproti odločam pretvarjati, da se ne bo. Kot da lahko sama odločam, kako dolgo bo trajala in se hkrati delam, da se prepuščam naključju. Mogoče se prej naveličam in odneham. Ali pa vmes postanem odvisna od ponavljanja …
Vstopim brez pričakovanj. In hkrati vem, da vse vem in da bo šlo vse gladko in da bo vse, prav vse, neskončno zabavno. Prepustim se.
Poskakujem do prvega vlakca, skočim nanj in se nagnem naprej čez ročko, kot da premagujem veter, ki ga dela hitrost. Hitrost, ki je sploh ni, je samo navdušenje. To ni pričakovanje, je samo veselje, ker sem tu. Neskončno počasi se vozim med gobicami, rožicami, metuljčki in škratki, skozi čarobno otroško deželo. Prisluhnem nežnim zvokom, ki spremljajo mojo sijajno vožnjo, še vedno slonim čez ročko pred sabo. In voham rožice od daleč, kot da mečejo svoje mamljive vonjave vame. Smejim se in vem, da sem tam z razlogom. Da mi je fino.
Konec vožnje je samo premor, ki me pelje v novo dogodivščino. Kar podajajo si roke, tečem od ene do druge, se vmes kakšni odrečem in vmes kakšno ponavljam, dokler se ne znoči.
Na eni mi postane dolgčas in zamišljeno pogledam, kaj me čaka naprej … Pa ne vidim nič pametnega, zato se sesedem na prvo klopco in začutim žalost. Ni globoka, ne gre mi na jok, samo čutim, da rabim odmor. Premor, da najdem smisel. In mogoče sladoled.
Ko malo pojenja, grem naprej, počasi, z mislimi v oblakih, še vedno mi ni nič všeč in se raje kot glavi prepustim nogam, ki me odpeljejo v hišo strahov.
Iz nje pridem s fotografijo v rokah in tresočimi nogami. In si dopovedujem, da je to adrenalin, da zdaj bo pa šlo naprej. Mimo jase za piknike grem kot da je sploh ni tam – direkt v največji vlak smrti, dajmo še malo!
Nič nisem videla z vlaka, smejala sem se od strahu. Ročke sem se oklepala in se tiščala v sedež. Pa to res ni to, no … Kaj pa mi je? Samo na vrhu, v sekundi, ko se je čas ustavil in pogled zbistril, sem pogledala dol na jaso. In jo potem brez težav našla – na njej sem bila.
Zdaj sem tukaj že precej časa in poznam veliko kotičkov parka, imam svoje najljubše in občasno padem v začaran krog – zjutraj vlakci, opoldne kosilo, popoldne delfini, zvečer ognjemet.
Vem za delčke parka, ki jih namenoma nikoli ne obiščem. Naj ostanejo skrivnostni, naj me vabijo. Morda se pustim zvabiti vanje, ko pride čas. In rekli so mi, da je še precej takih, za katere jaz očitno sploh ne vem. In da je še čas, da jih poiščem, preskusim in presodim. Morda kdaj naletim nanje. Ali pa ne. Nisem še našla zemljevida, menda …
Vsako jutro vstopim sama in vsak večer izstopim sama. Vsak dan izbiram koščke parka. Sonce in senco. Hrano in pijačo. Klopce in travo. Bazene in vlakce. Kino in klepetave ljudi. Čeprav se mi vse ponavlja, je vsak dan drugačno. En dan sem poskusila vse ponoviti točno tako kot sem naredila včeraj. Pa so mi pozabili dati kumarico v hamburger in smetana na kavi se je skisala. Nimam sreče, res …
Tale moj park postaja rutina, na trenutke je dolgočasen, se mi zdi. In začenjam razmišljati, da to ni vse, da bi morda lahko obstajal še kak drug park. Mogoče za isto vstopnico. Ali pa celo obstaja dodatna vstopnica?
Včeraj sem se pogovarjala z veverico v parku in je rekla, da ima najraje drevesa, ki rastejo tik ob potoku. In da na drugi strani potoka ni ograje …
resnica je preprosta
Ljubša so mi vprašanja, na katera ni odgovorov,
kot odgovori, za katera ne sme biti vprašanj.
Ko sem naravoslovka, se sprašujem o vsem in dvomim o vsem, ker sem videla in izkusila dovolj, da vem, da se marsikaj spreminja in da je toooliko tega, kar še lahko raziščem, dojamem, opredelim. Vsakega novega spoznanja, dokaza, znanja se veselim in hkrati vem, da ima poleg vseh ostalih še časovno komponento – da traja (kolikor traja).
Kot družboslovka se čudim vsemu in iščem lepoto, harmonijo, dušo v vsem. In raziskujem podtone v stvareh, ljudeh, okolju in občutjih. Opazujem razlike med mojim notranjim svetom in trenutki, ki skozi besede in gibe uidem v zunanji svet. Včasih ta prehod povzroči v meni nelagodje. Včasih pa se zlije v en sam prijeten občutek. Včasih pa niha in vibrira in mi ne pusti ločiti med tem, kaj je zame dobro in kaj ni. Kot da moram izkusiti čisto vse nianse …
Svet, ki ga poznamo, je svet dvojnosti. Nič ni eno, nič ni enostavno, nič ni enoznačno. Celo ljubezen pokaže včasih svoje temne plati, da se znova prepozna.
ce meces cenco
Vse je za nekaj prav.
Vprašanje je le, kdaj.
Če je prav v tem trenutku, potem je to za nas obdobje ljubezni, sozvočja, sreče, veselja …
Če trenutno ni prav, pa vsekakor enkrat bo – kdaj, pa je odvisno od tega, kdaj bomo ta občutek, da nismo na pravi poti, začeli poslušati. In preprosto šli v drugo smer.
Eni res rabimo precej časa riniti v “narobe”, da zaštekamo, da je ta “trenutni narobe” samo smerokaz ob poti (ki se pojavlja znova in znova in znova …) Lahko se vedno poženemo po isti poti naprej in smerokaze ignoriramo, se celo navadimo nanje do te mere, da jih ne opazimo več …
Ali pa občasno skrenemo.
te tezi lajf in ne vidis smisla
Malo hodim nazaj v čase,
ko je bila tema občutek umirjenosti počitka.
In ko mi je svetloba dajala ideje in voljo do ustvarjanja.
To je bil čas, ko sem imela rada oboje,
temo in svetlobo, kadar sem se lahko zanesla nanju.
Ko ni bilo strahu, čeprav je bila tema temna in me je svetloba včasih zaslepila.
V tistih časih je moj strah povzročala brljiva ulična svetilka, ki se je negotovo prižigala, ko je padal mrak, in so se sence pod njo igrale med sabo in z mano. Kot da so žgečkale temo in preverjale, kdaj bo prasnila v smeh. Ali bes, nikoli se ne ve.
Svetloba, ki ni hotela priti do izraza in tema, ki ni hotela imeti glavne besede. Skupaj sta se igrali z mojo domišljijo in temu sem rekla strah.
Strah je negotovost. Ko veš, pa nisi prepričan vase.
Strah je bergla. Nanjo se nasloniš, ko nimaš moči stati na svojem prepričanju ali pa dvomiš, da bo zdržalo.
Strah je izgovor. Dober izgovor. Odličen izgovor.
Strah je, dokler se ne od-ločiš.
Danes se ločujem od enega malega strahca.
Samo za pokušino, da vidim, da zmorem in znam.
Da malo povadim – da dobim moč za večje strahove in več njih.
Opazujem se, kako spuščam strahec za strahcem – še vedno so tam, samo nič več prilepljeni name, nič več me ne držijo za najtanjše dlake. Vidim jih, kako se spogledujejo in zlivajo v večje strahce, zajemajo sapo in rjovejo kot en tak velik, požrešen strah. Smešni so pravzaprav, kako se pretvarjajo. Igrajo se. Igrajo. Zame. In za druge ljudi.
Še malo opazujem njihovo predstavo.
In jim ploskam skupaj s tistimi, ki jih prav tako opazujejo. Ploskanje jim vliva ponos, da kar drvijo na kup. Še strahci drugih ljudi se jim pridružujejo. Da bi se še njim ploskalo.
Tisti, ki jih vidijo, ploskajo. Tisti, ki jih ne vidijo, začudeno gledajo.
Strahci in strahovi pa zmedeni vse bolj igrivo igrajo za ploskanje in omamljeni od ponosa pozabljajo, od kod so prišli. In ne morejo nazaj …
opolnomočenje
Danes je bil dan, poln lekcij. Zame. Nihče me ni izdal, lahko bi rekla, da sem sama sebe zalotila, kako se zadnje čase pripravljam na to, da izdam sebe… Hvala za to lekcijo 😉
Danes sem se precej spraševala o iskrenosti. Predvsem svoji.
Ubranost sveta ne pomeni, da je vse lepo in tako, kot si želimo. Zame je ubranost iskrenost. Da se pogovarjamo. Da delimo znanje, izkušnje, občutke. Ali pač ne. Z vsemi to pač ne gre. Samo bodi iskren. Povej, da si nad mano, da veš, da jaz nič ne vem. Da se imam še kaj za naučit. Ker imaš prav!
No, danes sem se.
Naučila?
Spomnila.
Spet sem se spomnila, kaj je iskrenost.
Tisto, zaradi česar so moji mami njeni prijatelji v mojem otroštvu radi povedali, da je z mano nekaj narobe. Ker nisem znala lagati. Če mi niso bili všeč, so to videli. Če so bili tudi oni iskren (ne samo do moje mame – do sebe! 🙂
Iskrenost. Iskra, ki prasketa v vsem svojem potencialu. V potencialu Vsega.
odgovor dobiš ko si drzneš vprašati
A si opazil, kako se je danes soseda prijazno nasmehnila mulcu, ki ji gre sicer vedno na živce, čeprav je spet brcal žogo pred sabo po pločniku?
Si videla, da so psa iz hiše na hribu, ki ga vedno srečaš zaklenjenega v pesjaku, peljali na sprehod?
Ste začutili, da je bilo danes tako nekaj mehkega in prijetnega v zraku, da se je še šefom mudilo domov? Čeprav zunaj dežuje.
Jp, vse to in verjetno še kaj čudovitega se je danes zgodilo samo zato, ker je Andrej svoji Manji zadnjič brez vzroka povedal nekaj lepega … Povej to naprej
močnejši ko smo
Pravijo “vseživljenjsko učenje”.
Vprašanje je, česa se MORAMO res naučiti.
Pravil? Čigavih? In čemu – res, čemu?
Ko pa je to, da znamo ŽIVETI edino znanje, ki ga potrebujemo in nam je dano (brez pogojev) skupaj z ŽIVLJENJEM.
Življenje = ČAS? Res? Kaj pa, če smo dejansko brezčasni?
Ko se rodiš, ne gledaš na uro. Potem te počasi naučijo, da so trenutku dragoceni in da nam uhajajo in da jih moramo obžalovati, ker jih nismo (v čigavo?) dobro izkoristili.
Kakšna oslarija!
Vsak trenutek je tvoj in večen – in dober in ravno prav in vse, kar mora biti. Lahko je samo tvoj, lahko ga deliš z drugimi. Lahko je dolg, lahko je kratek, lahko je povezan ali štrli v svoji čudoviti lepoti nekam v zrak … Kdo ve, kako dolg je tvoj trenutek? In katerega od njih je treba opazovati in ovrednotiti? Koliko njih? Na kakšen način? In kdo je poklican za to, da vrednoti tvoje trenutke?
Kakšna oslarija!
mi smo ljudstvo ki ga čakamo
Čudenje lepoti je zelo visoka vibracija. Zdravilna.
Začudenje nad grdobijami je sicer nižja vibracija, ampak še vedno višja od prezira, zaničevanja, obsojanja, nemoči, zanikanja in strahu.
Gre pa (lahko) za isti občutek – čudim se in začudena sem nad nečim, kar prihaja od zunaj. Ponotranjim samo občutek, ki ga lahko nadzorujem. … če ga ponotranjim zgolj kot čudenje (ne kot čudenje nečemu), potem je vibracija vedno visoka in čista.
Čudna reč
kava
Verjetno zdaj že znaš …
Če so se ti kdaj posmenovali, zdaj znaš prepoznati posmehovanje in braniti sebe in druge pred njim.
Če te je kdo prizadel, si zdaj lahko tisti, ki potolaži nekoga, ki so ga prizadeli.
Če ti je manjkala ljubezen, veš, kako pomembno je, da deliš svojo ljubezen naprej.
Če si kdaj taval v temi, veš, kako lepo je, ko v tebi posije svetloba, čeprav si mislil, da niti žarkov v tebi ni. Veseli se s tistimi, ki opazijo svoje prve žarke.
Si več in boljše od tega, kar te je kdaj zlomilo. Bolečina je minila. Deluj zdaj iz pridobljenega občutka moči, vem, da že znaš.
enako kot lahko plačaš kruh nekomu
Je to res moj strah? Da ni morda samo začudenje?
Naredite si dan tak, da boste ponosni nase.
bolj ko je beseda utišana
Nekaj dni traja, da algoritmi preklopijo z ene strani na drugo. Velja za praktično vse platforme. Če spremljaš stran A nekaj dni in vse, kar se prikaže iz strani B, preskočiš, kmalu vidiš bolj ko ne samo še A novice. In obratno. Preskušeno – mi je vzelo nekaj časa, ampak deluje.
Spremljam(o) torej to, kar hočem(o) videti. Zdaj pa … dve vprašanji mi rojita po glavi.
Zakaj hočemo videti samo eno stran? Zakaj izberemo eno od strani? Ali zato, ker nekaj resonira z nami ali samo zato, ker si želimo, da bi? Ker je ena od strani na videz bolj enostavna? Bolj logična? Bolj priljubljena? Smo zgolj navijači? Ali smo tekmovalci?
In zakaj je na voljo enaka poplava novic A in novic B? Zakaj se enako krepi samozavest A in B, če pa je povsem očitno vsem, ki spremljajo A, da se B motijo – in seveda obratno? Je res resnica odločno na eni strani – in se moram(o) samo odločiti, za katero stran navijam8(o) (danes)? Ali pa je morda možno, po kakšnem čudnem spletu okoliščin, da oba toka nekdo iz ozadja vzdržuje povsem namerno, samo da bi nas ločeval?
noben vem ni večen
ko razumes carovnijo
Pravimo, da se resnica skriva med vrsticami.
Dejansko pa med njimi preskakuje.
Resnica ni sramežljiva.
Je živahna, pronicljiva in vedno nasmejana.
zmota postane napaka
KO TI ZMANJKA TAL POD NOGAMI
Dan se začne s sončkom za oblaki.
Oblake vidiš, sonce pričakuješ.
In se nasmehneš, ker enostavno veš, da je.
Vsake toliko žarek posije skozi olistano vejevje.
Vejevje vidiš, sonce čutiš.
In greš naprej, ker enostavno veš, da je.
Tam je morje čez cesto in sivkine grmičke.
Sivko vonjaš, morje slutiš.
Nasloniš se nazaj in ješ naprej, tam je.
Korak za korakom greš.
Nasmeh za nasmehom ujameš.
In ko ti zmanjka tal pod nogami,
veš, da je to bila čisto normalna nedelja.
Če me zdaj vprašaš o soncu in morju in sivki,
ki ji je nekdo namerno pozabil porezati cvetove,
bi lahko bila vse to in še kaj napovedala vnaprej.
včasih tišina najbolj odmeva
Kaj pomeni nova doba svetlobe in ljubezni?
Samo zavedanje, da je Zase in za svoje Bivanje na Zemlji odgovoren vsak sam.
Vsak Jaz ima dostop do vsega, kar si lahko želi.
Ampak dostop je možen samo znotraj bitja Jaz, ne preko drugih Jazov.
Dokler vidim svoj Jaz in vidim druge Jaze, sem daleč od enosti … Ko se Jaz stopi sam vase, zazna, da nima meja in da je stopljen z vsem. Da ne rabi Ničesar in da ima Vse. Bivanje postane Soustvarjanje, širjenje Zavesti.
Ego se priklaplja na druge Jaze in misli, da mora vzeti njim, da bo imel sam dovolj. To je večkat nezavedno kot pa namerno … Verjetno je v tem problem. Da smo sami pri sebi razvili mehanizme hranjenja ega, ne da bi se tega sploh zavedali. Celo delali smo to v prepričanju, da smo Dobri ljudje. Ko vidim človeka, ki potrebuje mojo pomoč, se priklopim nanj, preko njega hranim svoj ego. Noro, da pravzaprav vzamem veliko več kot dam … In tega niti ne vem. Čim vidim sebe kot Dobrega človeka, se odrežem od Vsega – delim, sodim, krepim dvojnost, krepim ločenost in krepim ego.
Pišem si, da ne pozabim … Pišem vsem, da se ve, da sem v določenem trenutku Vedela. Da ne bo izgovorov. In ko mi bo danes že stotič, tisočič spodletelo, da najdem pot nazaj. Naj se dan začne
soljenje pameti
Razmišljam pri sebi, ker opazujem, kako mala podjetja zapirajo vrata, velikim pa se dobički kopičijo … osnovna razlika med malim in “velikim” gospodarstvom …
Malo gospodarstvo, predvsem pa obrtniki, skrbijo, da nam je lepše, lažje, da se zabavamo, pocrkljamo … Razmišljajo o tem, kaj je njim fino in kako bi to lahko dali tudi drugim ljudem. Plačilo je energijska izmenjava. Pri njih kupimo, ko/ker začutimo, da bo nakup za nas fajn. Za njih se odločimo, ker jih potrebujemo – ker jih sami (po)iščemo.
“veliki” pa prodajajo preko reklam, ki temeljijo na strahu, nevoščljivosti, slabi samopodobi … Največkrat nam vsilijo idejo manjka, bolezni, zapostavljenosti … samo da nam potem lahko “ponudijo rešitev za naš problem”.
Vem, ni povsem črno belo. Ampak do neke mere – imam prav?
tudi hvaležnost je samo občutek
telo se premakne
kakor se odločiš je prav
bolj ko je beseda utišana
noben vem ni večer
ko razumeš čarovnijo te ne zbega več
zmota postane napaka

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Darilo, ki sezuje